Pravijo, da je pero močnejše od meča. Pravijo tudi, da slika pove tisoč besed. Verjamem, da ste ti dve trditvi že slišali; nekateri izmed vas ste o njih tudi razmišljali. Pa ste že slišali, da lahko z uporabo omejenega števila barv poveste več, kot če bi jih uporabljali mnogo? Da lahko z njihovo ustrezno rabo pričarate občutek umirjenosti ali nelagodja? Kaj pa tipografije? Še vedno prisegate na Times New Roman in Arial? No ja, na Cambrio in Calibri za tiste izmed vas, ki ste že uspešno presedlali na »ribbon«. Ste že kdaj pomislili, da lahko z nečim tako statičnim, kot je tipografija, pričarate čustva? Vse to lahko in tudi boste (morali). Da ne bo pomote, če se vam postavlja vprašanje »a ni to računalniški faks«, naj vas potolažim. Čeprav je običajna in tudi smiselna praksa pri razvoju programske opreme (to vam bodo pritrdili tudi drugi, kar povprašajte), da se oblika in funkcionalnost ločujeta, pričujoči predmet skuša povedati, da je kljub temu občasno treba imeti v mislih tudi obliko. Oblika, ki ne nadomešča ali zanemarja funkcionalnosti, ampak oblikovanje, ki jo dopolnjuje in nadgrajuje. Grafikon, ki prikazuje množico podatkov, lahko z uporabo ustreznih pristopov grafičnega oblikovanja postane tak, da uporabnik iz njega z lahkoto razbere najpomembnejše informacije. Prav tako uporabniški vmesnik. V čem je skrivnost iOS? Zakaj je v Win8 izmed gumbov za pomanjšanje, povečanje in zapiranje okna rdeč le zadnji? Nam morda sporoča, naj bodo ves čas zaprta? Zakaj so v OSX taisti gumbi po vrsti zelen, rumen in rdeč? Verjemite, ob koncu predmeta boste na svet gledali drugače.
