Šifrirana razglednica je 100 let skrivala svojo vsebino, ob kateri so mnogi obupali, dokler ni študent računalništva razvil programa za odšifriranje. Čeprav je sprva kazalo na ljubezensko sporočilo, se je izkazalo, da je razlog za skrivnostni zapis drugje.

Pred petimi leti je gospa na podstrešju našla razglednico, ki jo je leta 1916, v času 1. svetovne vojne, poslal njen dedek. Njeno pozornost je pritegnila, ker je bila skoraj v celoti šifrirana. Razglednica se je pričela s pisanimi črkami 'Draga mi', v naslovu pa je pisalo 'Velecenjeni gospodični Eliziki Tihelj', zato je najditeljica predvidevala, da gre za ljubezensko vsebino. Ker šifre sama ni uspela razbrati, je razglednico poslala na Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo (SOVA), oni pa so jo poslali naprej prof. dr. Aleksandru Jurišiću, predstojniku Laboratorija za kriptografijo in računalniško varnost na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Ta se je šifre najprej lotil v sodelovanju s svojim asistentom, a sta kmalu sprevidela, da bi jima reševanje šifre znalo vzeti preveč časa.

Profesor se je zato odločil, da bo uganko predstavil svojim študentom in jih k reševanju motiviral z možnostjo pridobitve boljše ocene. Študenti so sprejeli igro in so rešitev poskušali najti tako z računskimi metodami kot z iskanjem namigov v okolju, kamor je bilo pismo poslano. Besedilo na razglednici je sestavljeno iz črk, številk in ločil, a vse vsaj na prvi pogled premetano, brez kakršne koli logike.

V sporočilu, ki sicer deluje povsem naključno, se niz znakov ponovi tudi proti koncu. Ta podrobnost je se je izkazala za pomembno, saj je nakazovala uporabo substitucijske oz. zamenjalne šifre, kjer so črke abecede zamenjane med seboj. A pot do rešitve je bila še dolga, saj znajo biti kratka besedila tudi v tem primeru trd oreh. Že ena beseda, ki bi jo uganili, bi lahko omogočila bližnjico do rešitve. A napačno sklepanje, da gre za ljubezensko pismo vojaka svoji dragi, ni prineslo sadov. Mnogi so nad reševanjem obupali, na koncu pa se je s svojo vztrajnostjo in znanjem izkazal študent Erik Janežič.

Erik se je odločil razviti program za odšifriranje in je v ta namen seciral celotno razglednico. Ne samo, da so se študentje ukvarjali s šiframi, pogledali so tudi v zgodovino. Raziskali so, v katerih letih so izdajali poštno znamko na razglednici in jo tako uvrstili med leti 1908 in 1916. Zanimiv je tudi žig iz katerega je razvidno, da je bila razglednica poslana iz mesta Laibach, kakor se je imenovala Ljubljana v obdobju Avstro-Ogrske. Erik je v svojem projektu z različnimi tehnikami popolnoma analiziral tudi samo sporočilo. Med drugim je tekst postavil skozi verjetnostno analizo, saj ima naravni jezik lastnost, da nekatere črke bolj verjetno sledijo določenim črkam kot pa drugim. Z analizo samoglasnikov, kjer je preverjal razmik med njimi pa je ugotavljal, kateri znaki so po največji verjetnosti samoglasniki. Tako je z zapletenimi probabilističnimi računskimi metodami, močjo sodobnih računalnikov ter obsežnim korpusom slovenskega jezika uspel razbiti šifro, iz kupa nametanih črk pa so se začele kazati smiselne besede, ki so pripomogle, da je bilo celotno sporočilo končno odšifrirano.

Tako kot je bila za razbitje nemške šifre Enigma v drugi svetovni vojni zaslužna široka skupina, ki jo je vodil Alan Turing, je bila tudi tokrat rešitev zasluga mnogih, ki so jo reševali. A za ključen preboj in razbitje šifre gredo zasluge študentu Eriku.

Šifrant in odšifrirano sporočilo

Uganka je bila tako po dobrih sto letih razrešena, izkazalo pa se je, da pismo ni bilo romantične narave, temveč prošnja za krajcarje. Naslovnik je velecenjeno gospodično Eliziko namreč prosil za denar. Še vedno pa ostaja uganka, zakaj je pošiljatelj pismo šifriral.

Draga mi!

Tvoje pismo prejel. Prosim

Te ako Ti je le malo mogoče,

pošlji mi vsaj par krajcarjev,

da mi bo vsaj male pomagano.

Ako pošlješ, moraš takoj, kjer

sem res čisto suh in vrhu tega

gremo kmalu v Begunje. Toraj

vsaj par krajcerjev, ako Ti je

mogoče, a takoj. Na svidenje Kozak

Študente FRI pa čaka še en izziv, in sicer šifrirana telegrafska sporočila iz 2. svetovne vojne, ki jih je novinar našel v arhivu Republike Slovenije.

Predvidevajo, da se sporočila zaradi deleža samoglasnikov skrivajo v transpozicijski šifri, kjer črke originalnega sporočila ostanejo nespremenjene, njihova mesta pa so na nek sistematičen način pomešana. Lahko so v besedilu zamenjane vrstice ali stolpci, morda se bere po diagonali, nazaj ali v krogu. V Laboratoriju za kriptografijo in računalniško varnost verjamejo, da za odšifriranje sporočil potrebuješ pogum, vztrajnost in kanček sreče ter vas vabijo, da se tudi vi preizkusite v reševanju. Saj veste, več glav več ve.

Za nadaljnje treniranje možganov pa vas člani Društva kriptologov Slovenije vabijo k ogledu spletne strani Kriptogram, kjer se boste še bolj seznanili s kriptografijo, na voljo pa je tudi brezplačna aplikacija za mobilne telefone z različnimi kriptografskimi ugankami.