Luka Čehovin Zajc je na fakulteti zaposlen kot asistent, kjer poučuje predmete s področja računalniškega vida in robotike. Poleg tega pa v Laboratoriju za umetne vizualne spoznavne sisteme v okviru raziskovalnega dela razvija nove algoritme računalniškega vida, soorganizira tekmovanja VOT in se posveča razvoju novih robotskih platform, katerih primarni namen je izobraževanje in promocija robotike med mladimi. Luka je z nami spregovoril o svojem delu, študiju in hobijih. 

1. Pred dvema letoma ste zaključili doktorski študij na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Zakaj ste se odločili za nadaljevanje študija na doktorski ravni?

Zame je bil doktorski študij predvsem formalnost, ki sem jo moral opraviti za nadaljevanje kariere na fakulteti. Za tako kariero sem se odločil že pred leti, daljnega leta 2007, ko sem na tako delo takrat še gledal naivno. Po treh letih starega magistrskega programa sem bil potem na razcepu, ali ostati na fakulteti ali jo zapustiti, pa me je splet naključij prinesel nazaj. To je seveda pomenilo, da sem se moral po vmesnem delu na projektih znova vpisati na doktorski študij, ki pa sem ga dojemal precej drugače kot bi ga, če bi se nanj vpisal neposredno z druge stopnje študija.

2. Pred vpisom na doktorski študij ste naredili tudi znanstveni magisterij na naši fakulteti. Kako sta se študija med seboj raziskovala? Kaj več od magistrskega študija vam je prinesel doktorski študij?

Ker sem na fakulteti že kar nekaj časa, sem imel tudi nekaj vpogleda v proces vpeljevanja novega doktorskega študija. V primerjavi s starim programom (stari magisterij) je novi precej bolj usmerjen, saj vsebuje kup tematik, ki si jih v starem programu moral pridobiti od mentorja ali pa sam. V okviru prejšnjega programa smo imeli namreč zgolj nekaj obveznih in nekaj izbirnih predmetov, kjer je vsak pokrival svoje znanstveno področje. Lahko bi rekli, da je bil to program, kakršnega sem bil navajen z dodiplomskega študija. Novi program pa je prilagojen potrebam novih študentov in današnjemu hitremu tempu raziskovalnega dela. Doktor znanosti ni več naziv, ki ga dobiš proti koncu svoje akademske kariere, saj je neke vrste mojstrski izpit, dokazilo, da je oseba sposobna samostojne raziskovalne kariere. Sam sem bil, kar se tega tiče v posebnem položaju, ker sem v študij vstopil s kar nekaj izkušnjami in se mi je zato veliko zahtev (pisanje člankov, poročanje o raziskovalnem delu) zdelo nepotrebnih, vendar gre tu res za izjemne okoliščine. V splošnem mislim, da je novi študij zasnovan bolje, predvsem pa mi je všeč, ker vidim, da vodstvo vsako leto posluša pripombe doktorskih študentov in študij prilagaja.

3. Kaj bi svetovali študentom, ki se odločajo za nadaljevanje študija na tretji stopnji?

Izpostavil bi predvsem to, da o doktoratu začno razmišljati že pred vpisom na 3. stopnjo. Za to je več razlogov. Prvič, študent mora dobro razmislit, ali je pripravljen na tak podvig, saj ne gre zgolj za podaljšanje magisterija, ampak za način življenja v razponu nekaj let. Drugič, dobro si je izbrati mentorja, ki ve, kaj dela, poleg tega pa sta tudi mentorjevo zaupanje in pomoč lahko veliko večja v primeru vnaprejšnjega poznanstva. Tretjič, na doktorski študij je zelo dobro vstopiti z že jasno izdelano idejo o temi doktorata, kar pa je najlažje narediti že med magisterijem. Poleg tega je eden izmed pogojev za opravljen doktorat tudi objava znanstvenega članka, za kar pa je potrebno predhodno delo. Začeti je torej treba čimprej. Ne pravim, da doktorata ni mogoče opraviti tudi v zanj predvidenem času, a je z jasno postavljenim ciljem, ki smo si ga postavili že pred formalnim začetkom, stvar potem veliko lažja.

4. Naslov vaše doktorske disertacije je “Hierarhični adaptivni model za robustno kratkoročno vizualno sledenje”, v katerem ste obravnavali problem vizualnega sledenja objektom. Povejte nam kaj več o tem.

Tu vas moram najprej razočarati, do vizualnega sledenja nimam čisto nobene posebne afinitete. Zame je to zgolj težka uganka, izziv, ki je bil v nekem trenutku moje kariere na pravem mestu, da sem se z njim začel bolj ukvarjati. Je pa res, da me celotno področje računalniškega vida bolj zanima kot druga področja računalništva - verjetno zaradi narave podatkov, saj razmišljam zelo vizualno, kar pa mi je na tem področju v veliko pomoč.

Kar se tiče teme doktorske disertacije je vizualno sledenje področje računalniškega vida, ki se ukvarja z določanjem stanja enega ali več objektov v toku slik (video po domače). Ker lahko objekti spreminjajo izgled, moramo te spremembe nekako modelirati, zato je v disertaciji predstavljeni hierarhični model videza. Zgodovinsko je bila glavna motivacija za razvoj tega modela sledenje roki uporabnika v scenarijih interakcije človek-računalnik, vendar smo hitro ugotovili, da je teorija uporabna tudi v splošnem, še posebej pa se model dobro obnese pri sledenju premikajočih se ne-togih objektov (človeško telo, živali, itd.). Tako se je razvila metoda, ki je uporabna na različnih področjih, ki zahtevajo sledenje objektom, na primer v nadzornih sistemih, naravnih uporabniških vmesnikih in mobilnih robotih.

5. Poleg dela na fakulteti, kjer ste asistent, se ukvarjate tudi z risanjem in grafičnim oblikovanjem. Kako se med seboj prepletata področji računalništva in umetnosti?

Da, v prostem času se ukvarjam z več ne-računalniškimi dejavnostmi, ki pa jih je z leti vedno več. Mogoče je tudi to del odraščanja, ko ugotoviš, da računalnik ni vse. Ena izmed njih je nedvomno vizualna komunikacija, naj bo to risanje, slikanje ali grafično oblikovanje, poleg tega pa sem imel obdobje silnega muziciranja. Danes še vedno na veselje žene občasno sedem za klavir. Potem pa je tu tudi tai-chi, joga in pa ples.

Mogoče mi je prav zaradi veselja do ustvarjanja vizualnih vsebin tako zanimiv tudi računalniški vid, torej razvoj algoritmov za razumevanje takih vsebin. Računalništvo in umetnost se vsaj v mojem pogledu lepo dopolnjujeta, a ko govorimo o bolj znanstvenem delu računalništva, je potrebno biti vseeno previden. Tu je na koncu pomembna striktna metodologija in jasen pristop. Nekaj umetniške žilice pride prav, ko je potrebno vizualno predstaviti koncepte ali podatke, a jasnost mora biti na prvem mestu.

6. Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Prav kristalno jasnih načrtov nimam. Imam nekaj smernic, za točno usmeritev pa poskrbi življenje. Kaj takega sicer niti slučajno ne bi smel napisati v letna poročila, ki jih zaposleni na fakulteti pripravljamo za vodstvo.

Za dodatne informacije o doktorskem študiju se lahko obrnete na Študentski referat na številko +386 1 479 8123 ali pa pošljete elektronsko pošto, na naslov podiplomski.studij@fri.uni-lj.si. Rok za oddajo prijav za vpis na doktorski študijski program Računalništvo in informatika se zaključi 31. avgusta 2017.