Po koncu semestra je spet prišel čas za kolesarski izlet.

Tokrat nas je Patricio zapeljal v Istro. Iz Buj smo po Parencani prišli do gostilne z lepim razgledom in dobro kavo v Grožnjanu. Vse to smo kmalu pustili za sabo (torej Parencano, razgled in Grožnjan; kava je namreč ostala na teoretičnem nivoju). Neskončnem spustu do Mirne je sledila prijetna debata o integriranju potencialnega polja po poti, recimo po poti do Vižinade. Tam so nekateri prvič izkoristili čudovit razgled na Motovun. Po mestoma zaledeneli Parencani (vseeno je zima, in to celo v Istri) smo prišli do Motovuna, nato pa spet dol do Mirne in potem najprej počasi (nekateri udeleženci so imeli težave s telesnim delom, ki ga večinoma (in preveč) uporabljamo za sedenje) in potem hitro (dotični udeleženci so odpešačili do prvega ponudnika čaja, ostali pa so bežali pred mrakom) nazaj do Buj. Od tam pa z avtom po dotične udeležence in na večerjo v bližnjo konobo.

Dolžino in nagib poti smo prilagajali željam in zmožnostim. Če je bil izlet za koga malce na robu območja udobja ali celo čez, je to menda samo dobro. Kaka stopinja več (namreč temperature, ne nagiba) pa bi se vsem prilegla.

Fakulteta z organizacijo športnih aktivnosti, od tedenske vadbe in teka do izletov, krepi telo zaposlenih in duha fakultete. Tokrat nas je bilo nekoliko manj, saj so mnoge zaskrbele nizke temperature. A nič ne de: če ne prej, se spet vidimo na kolesih ali v pohodniških čevljih, ko bodo zorele češnje.