Disleksija je razvojna, nevrološko pogojena motnja branja in pisanja; pri branju gre za zmanjšano sposobnost razumevanja prebranega besedila, pri pisanju pa najpogosteje za mešanje zaporedja znakov [1]. Motnja ni povezana s stopnjo inteligence osebe z disleksijo so pogosto celo nadpovprečno nadarjene, vendar razmišljajo na drugačen način kot nedislektiki. Po nekaterih ocenah je delež dislektikov okrog 15% celotnega prebivalstva.

Disleksijo običajno zaznamo pri osnovnošolskih otrocih, ki počasi napredujejo pri branju in pisanju. To se pogosto odraža tudi v nižjem učnem uspehu. Pomembno je, da jo zgodaj prepoznamo in ustrezno obravnavamo. S tem preprečujemo stigmatizacijo dislektikov, lažje vključevanje v družbo in manj težav v odrasli dobi.

Disleksija se od posameznika do posameznika zelo razlikuje, zato je prepoznavanje z njo povezanih motenj dolgotrajen proces odkrivanja širokega spektra značilnosti, na podlagi katerih sklepamo nanjo. Hkrati je smiselno razmišljati o načinih pomoči posamezniku, pri katerem odkrijemo značilnosti disleksije.

Cilj projekta je razviti računalniški sistem za pomoč pri zgodnjem odkrivanju disleksije pri osnovnošolskih otrocih ter vzorčno testiranje v sodelovanju z Inštitutom za disleksijo. Sistem bo prilagojen otrokom tako, da bo skozi igro spremljal otrokove očesne gibe in zaznaval značilnosti, ki bi kazale na disleksijo.

[1] Magajna, L., Čačinovič Vogrinčič, G., Kavkler, M., Pečjak, S., Bregar-Golobič, K. in Nagode, A. Učne težave v osnovni šoli: koncept dela. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2008.